Nina Kokelj je s Sviloprejko ustvarila povsem samosvojo zvrst, mitološko zmes fantastične proze in poetičnih elementov, ki se je nakazovala že v Milovanju, a jo je v polni meri lahko ustvarila šele, ko je do kraja opustila konvencije realistične pripovedi. Medtem ko je bil pripovedni svet Milovanja zgrajen predvsem iz avtobiografskih motivov, je avtorica sedaj zmogla moč, da se je odprla svetu in besedi, ki jo obdajata in presegata. Ker je njen pripovedni svet mitološki, likov, ki se v njem pojavljajo, ne ustvarja s klasičnimi postopki motivacije in karakterizacije. Namesto tega jih slika in prepleta kot podobe, ki se gibljejo in delujejo v sozvočju z nevidnimi zakoni. Bralec pogosto dobi vtis kot da osebe nekdo sanja, ali kot da plešejo. Tudi dogodki ne potekajo v kavzalnem sosledju, temveč si sledijo asociativno. Gibalo dogajanja ni več niti zunanja resničnost, niti zavest, temveč milovanje.