Pasji tango je drugi roman mladega pisatelja Aleša Čarja, ki je dodobra opozoril nase že z Igro angelov in netopirjev (1997), za katero je ne nazadnje prejel tudi nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Pasji tango je, kot je za Čarja že značilno, visokoenergetski napoj, osrediščen okrog mladega pisatelja z blagozvenečim imenom Viktor Viskas. Viktorja srecujemo v avgustu 1999. S petko drvi po ljubljanskih ulicah in obvoznici, z meglenim ciljem pred seboj, največkrat pa kar v tri krasne. Včasih je titanski heroj, ki ruši meje znanega in neznanega. Včasih šviga kot komet v brezzračnem prostoru. Včasih zmedeno bolšči v presenetljivi prizor pred seboj, kot bi bil zasačen sredi lagodnega sanjarjenja. Včasih mu možgane paralizira zavest pomačkane živali. Včasih konstruira formule čudežnih rešitev, najpogosteje motiviranih kar z žvenketom novcev. Stanje na bančnem računu bolj ali manj ničelno. Viktor Viskas je kaotična armada, ki si vseskozi obupno prizadeva strniti lastne vrste. Mitja Čander